Društvo računovodij, finančnikov in revizorjev, Ljubljana

Koroška in rudnik Mežica

rudnik-mezica

Koroška

Koroška velja za zibelko slovenstva. Po plebiscitu leta 1920 je večji del Koroške pripadel Avstriji, tako da zdaj slovenska regija Koroška obsega območje treh dolin – Mežiške, Dravske in Mislinjske ter treh pogorij – Pohorja, Karavank in Savinjskih Alp.

Središče regije sestavlja ‘somestje’ Slovenj Gradca, Raven na Koroškem in Dravograda. Za podeželsko zaledje večjih krajev in mest na Koroškem je tipična razpršenost poselitve. Na Koroškem so se naselile najvišje kmetije v Sloveniji, ki so v obliki celkov razpršene po celotnem območju regije.

Neokrnjena gorska narava in gozdovi z razvejano mrežo cest in poti nudijo raznovrstne možnosti raziskovalnih potepanj po vrhovih Pece in Raduhe, po širokih prostranstvih Uršlje, Olševe, Smrekovškega pogorja, Zahodnega Pohorja ali Kozjaka ter na pobočjih slikovitih alpskih dolin. Te poti so še posebej privlačne za pohodnike in gorske kolesarje. Čez Koroško vodijo Slovenska planinska pot, Evropska pešpot E6 ter številne druge tematske poti, planinske poti in gozdne stezice, ki vodijo do najboljših razglednih točk. Posebnost je tudi koroška naklonjenost do gorskega kolesarjenja. Gozdovi so prepredeni s cestami, kolovozi in potmi, ki koristno služijo kolesarjem. Tu je nastal prvi gorski kolesarski park v Sloveniji, v dolini ob zasanjani Dravi poteka del mednarodne Dravske kolesarske poti, nad njo pa po slemenih Pohorja poteka Pohorska kolesarska transverzala.

Pohorje je obdarjeno z globokimi in temnimi gozdovi. Alpske senožeti se tu pozimi spremenijo v smučišča. Največji smučarski center zahodnega Pohorja so Kope. V neposredni bližini pa se nahaja še smučišče Ribniško Pohorje. Na Ribniškem Pohorju raste Sgermova smreka, ki je najvišje drevo v srednji Evropi. Na Uršlji gori se nahaja najvišje ležeča cerkev na Slovenskem, na severnih pobočjih pod njo je smučišče, ki skupaj z jezerom pod njim tvori turistično rekreacijski center Ivarčko. Pod najvišjo goro vzhodnih Karavank Peco, v katere nedrjih spi kralj Matjaž, se razprostira dolina enkratne lepote – krajinski park Topla. Na bližnjem Ludranskem vrhu raste Najevska lipa – mati vseh slovenskih lip, nad vrhom pa se razprostira Smrekovec, ki je edino vulkansko pogorje v Sloveniji.

V prejšnjih stoletjih se je tu razvilo rudarstvo, zdaj pa je nekdanji rudnik v Mežici urejen v turistični rudnik in muzej z unikatno ponudbo kolesarjenja po opuščenih skrivnostnih rovih v Podzemlju Pece.

Tudi v Dravski dolini je danes moč podoživeti nekoč najpomembnejšo gospodarsko dejavnost, ko so splavarji prevažali les po reki v daljne kraje. Plovne poti pravih splavov, ki so zdaj namenjeni turističnim vožnjam vodijo iz dveh pristanov – na Gortini in na Javniku, kjer je urejen tudi splavarski muzej. V srednjeveškem mestnem jedru Slovenj Gradca – mesta Glasnik miru – sta sedeža Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja. Enota pokrajinskega muzeja je tudi na Ravnah, kjer je še Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. Številne zaokrožene zbirke in razstave pa so posejane po vseh koroških občinah. Slikovita in raznolika arhitektura podružničnih cerkva, ki jo pogled doseže na domala vsakem izpostavljenem griču izven naselij, zrcali kopico avtohtonih značilnosti, ohranja koroško pokrajino prepoznavno in jo uvršča med kulturno najbolj mikavne dele v Sloveniji.

Po turističnih kmetijah je najbolj poznana vas Šentanel, pristno gostoljubnost pa je moč doživeti tudi na številnih drugih kmetijah širom koroškega podeželja. Naravno, domače in tradicionalno so besede, s katerimi lahko opišemo posebnosti koroške kulinarike. Izpostaviti velja okusen črni ali rženi kruh in pa odličen mošt, tradicionalno pijačo, pridobljeno z alkoholnim vretjem soka iz starih sort jabolk.

Rudnik Mežica

Rudarjenje svinca in cinka v Mežiški dolini se odvija že več kot 400 let. Vrsta rudnikov in jam je bila združena v kompleks rudnikov med Mežico in Žerjavom. Ohranjeni del urejenih, širokih rovov pod Peco so spremenili v zanimiv muzej. Vhod vanj je urejen s platoja v industrijski coni med Mežico in Žerjavom.
Pred vhodom v podzemlje je postaja ozkotirne železnice in nadstropen objekt. V gornji etaži hiše so razstave rudniških načrtov, instrumentov, fotografij Maksa Kunca, prikaz načinov rudarjenja in bogata geološka zbirka. V pritličju so manjši lokal, prodajalna spominkov in garderoba.
Ustrezno oblečene in s svetilkami opremljene skupine obiskovalcev se z neudobnim vlakom popeljejo 3,5 km globoko v notranjost gore, kjer sledi krajši sprehod po širokih rovih območja Moring. V rovih so predstavljeni načini rudarjenja skozi stoletja, posamezna orodja in naprave ter njihov razvoj. Ogled vodijo rudniški strokovnjaki.